Informacije

Kalijski mir, 448 pr

Kalijski mir, 448 pr


We are searching data for your request:

Forums and discussions:
Manuals and reference books:
Data from registers:
Wait the end of the search in all databases.
Upon completion, a link will appear to access the found materials.

Kalijski mir, 448 pr

Calliasov mir (ok. 448 pr. N. Št.) Je bil skoraj zagotovo uradna mirovna pogodba med Perzijo in grškim zavezništvom pod vodstvom Aten, ki je končala pol stoletja odprtih spopadov med dvema silama in vzpostavila njuni področji vpliva v vzhodnem Sredozemlju ( Grško-perzijske vojne).

O miru se je verjetno pogajal atenski diplomat Callias, ki se je leta 490 boril pri Maratonu, kasneje pa je pomagal pri pogajanjih o tridesetletnem miru s Sparto, ki je končala prvo peloponesko vojno. Svojo priložnost v Perziji mu je verjetno dala grška pomorska in kopenska zmaga pri Salami na Cipru (ok. 451 pr. N. Št.), Kar je prepričalo Artakserksa I. (sina Kserksa I.), da je končal vojno. Nekateri starodavni viri ga povezujejo s prejšnjo pomorsko zmago pri reki Eurymedon (466 pr. N. Št.), Vendar ne prepričljivo.

Splošno sprejeti pogoji pogodbe (če obstaja) so ustvarili grško in perzijsko področje vpliva. Perzijci so se strinjali, da sprejmejo avtonomijo grških držav v Mali Aziji, da zadržijo svoje čete tridnevni pohod od obale (črta zahodno od Sardis), da zadržijo svoje pomorske sile vzhodno od črte, ki poteka skozi Phaselis in Chelidonski otoki v Sredozemlju in vzhodno od izliva Bosporja v Črno morje. Grki bi ohranili svoje flote zahodno od istih linij, ne bi napadli ali opustošili nobenega perzijskega ozemlja in bi ohranili mesta Male Azije neokrepljena.

Dokazi o pogodbi so precej nejasni. Herodot, ki je pisal v letih pred 430–425 (datum zadnjih dogodkov, omenjenih v njegovem delu), tega ne omenja, čeprav je Kalija postavil v perzijsko prestolnico Suzo v času vladavine Artakserksa (464–425) Pr. N. Št.).

Tukidid te pogodbe ni omenil, vendar pravi, da so bila mesta Joni v začetku velike peloponeske vojne, 431-404 pr. Glede na vojno naravo antičnega sveta je to moralo biti posledica neke vrste pogodbe.

Demosten se večkrat sklicuje na pogodbo. V Na lažnem veleposlaništvu leta 343 pr.n.št. se neposredno sklicuje na Calliasa kot pogajalca o slavnem miru in navede nekatere pogoje (Perzijci naj en dan jahajo svoje moške od obale in črte na morju). Pravi tudi, da je bil Callias kasneje sojen zaradi jemanja podkupnine med svojimi veleposlaništvi, skoraj usmrčen in namesto tega kaznovan s 50 talenti. Sojenja s Pogodbo ne povezuje izrecno s pogodbo. Tudi poskusi domneve, da je bila pogodba v Atenah zaradi tega sojenja nepriljubljena, prav tako ne prepričajo - zdi se, da so Atenjani že skoraj enkrat sodili skoraj vse svoje uspešne voditelje.

Diodorus Siculus najbolj podrobno opisuje pogodbo, vendar je na koncu poglavja o kampanji na Cipru, ki se ne ujema z drugimi viri. Njegova različica beleži dveletno kampanjo z veliko pomorsko zmago na Cipru in zmago na kopnem v Mali Aziji v prvi ter obleganjem Salamine v drugi. To obleganje prepriča Artakserksa, da se sprijazni.

Diodor nato navede pogoje pogodbe. Perzijci se spet strinjajo, da ne bodo prišli v treh dneh od morja, da ne bodo pluli zahodno od cianejskih skal in Phaselisa ter da bodo vsa grška mesta živela po svojih zakonih. Atenjani v zameno obljubljajo, da svojih vojakov ne bodo poslali na ozemlje, ki mu vladajo Perzijci.

Diodor se še naprej sklicuje na pogodbo. V enem ga primerja z zaobljubo, dano pred bitko pri Plateji (479), v kateri so Grki obljubili, da bodo za vedno ostali sovražni do Perzije, obljubo, ki so jo prekršili s pogajanji o pogodbi z Artakserksom, sinom Kserksa. V drugem ogledu omenja pogodbo med Perzijci in Atenjani, ki je bila sprejeta približno v času, ko je bil Difil atenski arhont (442-441 pr. N. Št.), Marko Horatij in Lucij Valerij Potit pa sta bila konzula v Rimu (449 pr. N. Št.).

Plutarh omenja pogodbo v svojem življenju Cimona. Podpira idejo, da je bila pogodba sprejeta po zmagi Cimona pri Salami na Kiru. Kot rezultat tega poraza se je Artakserks strinjal s pogodbo, v kateri se je strinjal, da se bo en dan peljal od helenske morske obale in svojih bojnih ladij ne pripeljal zahodno od cianejskih in kelidonskih otokov. Izjavil je tudi, da je kopijo pogodbe mogoče najti v zbirki odlokov, ki jih je zbral Craterus, in da so Atenjani v spomin na pogodbo zgradili alter miru.

Tudi v starodavnem svetu so nekateri verjeli, da je pogodba ponarejena. Ko je Theopompus napisal svoje Philippicae, zgodovino vladavine Filipa II Makedonskega (360-336 pr. n. št.) so Atenjani postavili spomenik Calliasu, na katerem je bilo vpisano besedilo pogodbe. Teopomp je opazil, da je besedilo uporabljalo jonsko abecedo, ki je bila sprejeta v Atenah okoli 403. pr.n.št., skoraj pol stoletja po sklenitvi pogodbe. Vendar nam vse to resnično pove, da je možen datum za spomenik (ali celo samo narečje, ki ga govori kipar). Potrjuje tudi, da so Atenjani trdno verjeli, da je pogodba resnična.

Plutarh zapisuje, da je Kalisten tudi zanikal, da je bila kakšna pogodba sklenjena, vendar je priznal, da so grške zmage prepričale Artakserksa, da ne sme tvegati napadov na Jonske Grke.

V poznejših letih so Atenjani prikazal Calliasov mir kot veliko zmago in pomemben prispevek Atenov k splošnemu dobremu. Sledilo je pomembno obdobje miru med Grki in Perzijci, ki pa se je do konca stoletja porušilo in od okoli 400 pr.n.št. so bili Špartanci vpleteni v vojno proti Perzijcem v Mali Aziji (perzijsko-spartanska vojna) .


Delian League, 2. del: Od Eurymedona do tridesetletnega miru (465/4-445/4 pr. N. Št.)

Druga faza delovanja Delian League se začne z zmago Helenov nad silami Mede pri Eurymedonu in konča s Tridesetletnim mirom med Atenami in Sparto (približno 465/4 - 445/4 pr. N. Št.). Grško zmagoslavje pri Eurymedonu je povzročilo prenehanje sovražnosti proti Perzijcem, ki so trajale skoraj šest let. Ali je ta mir ali premirje izhajalo iz neke uradne pogodbe, ki jo je sklenil Cimon, sin Miltiadesa, ostaja neznano.

Kljub temu se je grški uspeh pri Eurymedonu izkazal za tako odločilnega, škoda, ki je bila Perziji nanešena, in bogastvo zaplenjeno tako veliko, da se je vse več članov lige kmalu začelo spraševati, ali je zavezništvo še vedno potrebno. Perzijci pa se niso povsem umaknili iz Egejskega morja. Še vedno so imeli na primer precejšnjo prisotnost tako na Cipru kot v Dorisku. Prav tako so se lotili izgradnje velikega števila novih trirej.

Oglas

ZMANJŠANJE TASA & DRABESKOVA BITKA

Kmalu je med Atenjani in Tazijci izbruhnil prepir zaradi več trgovskih pristanišč in rudnika bogastva (465 pr. N. Št.). Konkurenčni gospodarski interesi so bogate in močne Tasose prisilili, da so se uprli Delian League. Tazijci so se upirali skoraj tri leta. Ko je polis končno kapituliral, so Atenjani prisilili Tasos, da preda svojo pomorsko floto in rudnik, razstavi obrambne zidove, plača povračila in prihodnje prispevke lige pretvori v denarna plačila: 30 talentov letno. Nekateri člani lige so bili razočarani zaradi atenskega zmanjšanja Tasosa. Več poleisov je opazilo, da so Atenjani zdaj razvili nagnjenost k uporabi "prisile". Začeli so videti, da Atene delujejo tako z "aroganco kot z nasiljem". Poleg tega so drugi člani na odpravah menili, da "niso več enaki" (Thuc. 1.99.2).

Atenjani so medtem poskušali ustanoviti kolonijo na reki Strymon, da bi zavarovali les iz Makedonije, ki je imela meje z zahodnim bregom. Lokacija se je izkazala tudi kot kritična strateška točka za zaščito Hellesponta. Tračani pa so odvrnili sile lige pri Drabesku. Atenjani so kmalu spoznali, da grožnje tako iz Trakije kot iz Makedonije otežujejo stalne naselitve v regiji, saj so bile v bistvu celinske sile in jih flota lige ni mogla zlahka doseči. Oblikovanje regije se ne bi spremenilo in Atenjani bi se tja spet vrnili.

Oglas

Delijska liga je do takrat že pokazala svojstven konflikt: po eni strani se je vpletla v junaške boje proti Medijam in razširila svoj vpliv ter požela ogromne koristi (zlasti za revnejše člane). Po drugi strani pa je tudi zatiral svoje člane in kmalu od njih zahteval poslušnost.

Liga se je od začetka ukvarjala v obliki mehkega imperializma, zbirala in poveljevala prostovoljne pomorske prispevke in poklon, medtem ko so Atene uporabljale te vire in vodile vse odprave, uveljavljale stalno članstvo, hkrati pa pokazale malo ali nič zanimanja za vmešavanje v notranje mehanizme katere koli članice polis (razen če se je odkrito uprl).

Prijavite se na naše brezplačne tedenske e -novice!

PREVZORI NA TRIBUTE

Bolj grozljivo je bilo, da so se tudi večji poleji utrujali, ko so izpolnjevali dolgotrajne obveznosti, ki so oskrbovale delovno silo in vire, ki so potrebne za stalno delovanje lige. Vedno več poleistov je bilo izbranih namesto preprostih denarnih plačil. Čeprav Tukidid za to spremembo odkrito krivi zaveznike, se izlet iz prispevkov v poklon izkaže za nezapletenega: stroški (1 trireme = 200 veslačev = ½ talenta na mesec). Flotila z 10 trojicami je zahtevala 30 talentov za tipično 6-mesečno jadralno sezono. Le največji in najbogatejši poleis so plačevali blizu teh zneskov.

Pretvarjanje iz virov v denar pa je imelo dvostranski učinek tako, da sta oslabila posamezne člane lige, hkrati pa močno povečala velikost atenske flote in s tem celotno moč in vpliv Aten. Atene pa so te obveznosti sprejele in celo naročile 20 novih trirej vsako leto in bodo to zavezo nadaljevale do leta 449 pr. Do leta 447 pr.

Oglas

HELOTNI Upor in razpad anti-perzijske helenistične lige

Špartanci, katerih politika ni utrpela redkih in pogosto nasilnih nihanj s stalnimi spopadi za oblast med svojimi kralji in Eforji, so se do časa upora Tasosa zdeli povsem zadovoljni, da so Atenam omogočili neomejeno vodenje Egejskega morja. Sparta je kljub temu obljubila, da bo obleganim Tazijcem pomagala z invazijo na Atiko, očitno motivirana z naraščajočim strahom zaradi nedavnega vmešavanja Aten v notranje grške zadeve. Preden so se Špartanci odločili za obljubo, je Peloponez (464 pr. N. Št.) Prizadel velik potres, uničevanje pa je povzročilo največji upor Helotov v živem spominu.

Heloti (približno sorodni "hlapcem") so prvotno izhajali iz Mesencev, Sparta pa je ostala tista grška poliska, ki je imela v veliki meri podrejeno velikemu številu sogrških Grkov. Špartanci so tako imeli s seboj nestanovitne in edinstveno nevarne odnose s svojimi zasužnjenimi Heloti. Heloti so negotovo presegli število svojih špartanskih mojstrov in oba sta se enako bala in sovražila. Sparta, ki se zdaj sooča z oboroženim uporom, je prosila za pomoč člane poleis prvotne protiperzijske helenske lige. Odgovorili so Aegina, Mantinea in Plataea. 5.2.3).

Čeprav Atenjanec Ekklesia (Skupščina) se je prepirala glede ustreznega odziva, med razpravo je zmagal Cimon in prepričal večino, naj ostanejo v dobrih odnosih s Špartanci. Atene so poslale veliko število 4000 hoplitov v pomoč Sparti proti uporniškim helotom, ki zdaj držijo goro Ithome. Drznost in revolucionarni duh Atenčanov sta šokirala Špartance. Brezskrbno so zavrnili pomoč Aten in razrešili sile. To dejanje nespoštovanja brez primere je Cimona osramotilo in sprva zmedlo, nato pa razjezilo Atence. Atenjanec Ekklesia izločili Cimona, se odrekli članstvu v prvotni Helenski ligi in sklenili neodvisna zavezništva tako z Argosom kot s Tesalijo - dvema tradicionalnima špartanskima antagonistima. Ta strateški premik je Atene takoj pripeljal v konflikt z Epidaurom in Korintom (460 pr. N. Št.).

Oglas

Kmalu zatem se je Megara zaradi korintske agresije umaknila iz Peloponeske lige in se povezala z Atenami. To je Korinčane še bolj razjezilo. Poleg tega so Atene oblegale Egino. Ta dorijski polis, ki se nahaja v Sardonskem zalivu, "očesu Peiraieusa", je vedno ogrožal vodno pot do glavnega pristanišča Aten (Arist. Rhet. 1411a15 Plut. Vit. Per. 8,5). Aegina se je upirala atenskim poskusom, da bi si zagotovila oporo na zahodni obali, vendar je izgubila velik pomorski angažma proti floti Delian League. Ko so se Aeginetanci predali, so jih Atene prisilile v konfederacijo in plačale zelo visok znesek 30 talentov na leto (458 pr. N. Št.).

EGIPTSKA EKSPEDICIJA

Drugod v Egejskem morju so se sovražnosti med Heleni in Medijami nadaljevale. Perzijski kralj Xerxes je umrl leta 465 pr. Po enem letu notranjepolitičnih spletk in sporov je Artaxerxes končno prevzel prestol. Podpora, ki jo je imel pri različnih satrapih, pa se je pokazala nejasna in v vsakem primeru nestabilna. Zveza se je odločila, da bo s silo 200 trirej ponovno zavzela otok Ciper, verjetno za zaščito uvoza žita z vzhoda (461/0 pr. N. Št.).

Oglas

Ko se je libijski princ Inarus v svojem uporu proti Perziji obrnil na ligo, je sinoda, ki je videla to večjo nagrado na jugu, glasovala za preusmeritev ciprske kampanje v Egipt. Celotna flota je plula po Nilu v pomoč. Nekatere od teh ladij bodo nadaljevale napad tudi na Fenicijo. Delovna skupina lige je sčasoma začela oblegati perzijski garnizon v Memphisu. Drobni dokazi nakazujejo tudi, da je liga poskušala razširiti svoje članstvo na Dorus, Phaselis in morda druge vzhodnoegejske poleise v okrožju Caria.

PRVA PELOPONNEZIJSKA VOJNA

S predajo Egine je Korint, špartanski zaveznik, vdrl v Megarid, zdaj atenskega zaveznika, in prva peloponeska vojna je postala neizogibna. Atenjani so se kmalu borili proti Korinčanom, Epidavrijcem in zaveznikom Eginetanov ter drugih Peloponežanov. Zdelo se je, da so Špartanci svojim zaveznikom dovolili, da prevzamejo breme vseh spopadov, ki so jih morda utrpeli proti Atenjanom. Tega stališča so se držali tudi potem, ko je Perzija, spodbujena z dejanji Delian League v Egiptu, poskušala privabiti Peloponežane, da so z veliko vsoto denarja napadli Atiko.

Špartanski odnosi pa so se spremenili, ko so se Tebani ponudili tudi vojno z Atenami. Tebe so prepoznale priložnost, ko se je velika flota Delian League angažirala v oddaljenem Egiptu. Tebanci so se zavezali, da Sparti ne bo več treba pripeljati vojske izven Peloponeza, če bodo Špartanci pomagali Tebancem pri ponovni ustanovitvi lastne konfederacije, da bi preverili naraščajočo moč Aten in Delijske lige. Špartanci so se strinjali. Uspešno so zadušili upor Helotov, Peloponeska liga pa je poslala silo 1500 Spartancev in 10.000 zaveznikov. Atene so se odzvale s silo 14.000 Atenjanov in zaveznikov, vključno s 1.000 Argivci in tesalsko konjenico, obe ligi pa sta se spopadli pri Tanagri (457 pr. N. Št.).

Čeprav so Spartanci zmagali, niso imeli več sredstev za nadaljevanje delovanja v regiji. Na hitro so se z Atenjani pogajali o premirju in se umaknili iz Atike. Sile, ki so jih vodile Atene, so nato pri Oenophyti premagale Beotsko vojsko in premagale Locrisa. Delian League je poslal tudi pomorski kontingent v Sicyon in Oenidae pod Periklom, sinom Ksantipa. Ko so Atene zavzele korintsko kolonijo Halkido in Orhomena in Akraefnija prisilile v ligo, simmatika ni obstajala več kot čisto pomorska zveza, saj je dejansko ustanovila celinsko prisotnost v Beotiji.

POSLED EGIPTSKE EKSPEDICIJE

Perzijci so medtem v Egiptu napadli. Zbrali so floto 300 trirej iz Kilikijcev, Feničanov in Ciprčanov ter odgnali sile lige iz Memphisa in jih ujeli na otoku Prosopitis. Nastalo proti obleganje bi trajalo 18 mesecev. Egipčanska ekspedicija se je končala s popolno katastrofo (454 pr. Le peščici ladij je uspelo pobegniti. Katastrofa je resno oslabila vodilni položaj Aten v ligi in ogrozila nadzor nad Egejskim morjem. Kmalu zatem sta se umaknila poleita Erythae in Miletus (ok. 452 pr. N. Št.). Atenjani so jih kmalu izterjali in obnovili danak ter postavili atenske uradnike in garnizone. Nadalje so zahtevali, da Erythae zagotovi žrtvene živali za Panatenejske igre.

PET LETNA TRUCE IN POMEMBNA DELIJSKA ZALOŽBA

Atenjani so se, potem ko so odpoklicali Cimona iz njegovega ostrakizma, pogajali o trajnejšem petletnem premirju s Sparto (451 pr. N. Št.) In se osredotočili na zavarovanje lige. Hitro so se lotili obnove flote, Atenjani pa so se odločili, da bodo po zatiranju upora pripadnikov poleisov še naprej nameščali lokalne atenske sodnike in postavili garnizone, kot so to storili z Erythae. Nekje med temi dogodki (natančen datum ostaja negotov) je liga na predlog Samianov svojo zakladnico preselila iz Delosa v Atene. Nesreča v Egiptu je najverjetneje služila kot zagon za to spremembo, čeprav to še vedno velja za ugibanje.

Do leta 454 pred našim štetjem je zakladnica lige nabrala velik presežek virov, ki pričajo med 5.000 in 10.000 talenti. Atenjani so se odločili, da bodo šestdesetino poklona namenili Ateni Polias, nato pa z morebitnim presežkom postavili templje, podprli atensko floto, zagotovili delo za svoje državljane, pri tem pa obdržali od 3000 do 5000 talentov.

OPSADA CITIJA & BITKA SALAMIS-NA-CIPRU

Delian League se je z odločilno pomorsko zmago na Cipru okrevala po izgubah na morju. Atenjani so zbrali novo floto z 200 triremi pod poveljstvom Cimona, da bi zlomili feniško moč na jugovzhodu. Liga je oblegala Kition po prevzemu Mariuma. Liga je ponovno preusmerila 60 teh trojčkov v Egipt, tokrat za pomoč Amirteju pri njegovem uporu proti perzijskemu kralju. Cimon bi umrl med ciprsko kampanjo.

Mornarica Delian League je premagala združeno floto Kilicijcev, Feničanov in Ciprčanov pri Salamini na Cipru (domnevno iste sile, ki je uničila floto lige pri Prosopitisu), hkrati pa se je izkazala za zmagovalno v bitki na kopnem. Čeprav je Perzija obdržala otok v lasti, je Liga pokazala stalno pripravljenost in, kar je še pomembneje, sposobnost in sposobnost, da se upirajo nadaljnjim perzijskim posegom v Egejsko morje. Flota se je nato pridružila egipčanskemu odredu in se vrnila v Peiraieus. Delian League po teh dogodkih ne bi pokazala zanimanja za Ciper.

MIR KALIJE

Do pomladi 449 pr.n.št. je Delian League očitno sklenila nekakšen mir s perzijskim kraljem. Ta Calliasov mir še vedno ostaja eno najbolj razpravljanih vprašanj v grški zgodovini in dokazi ne priznavajo gotovosti za njegovo pristnost ali proti njej, niti ne določajo posebnih pogojev, ki jih je narekoval. Čeprav ga Tukidid nikjer ne omenja, so retorji iz 4. stoletja jasno povedali, da so Atenjani verjeli, da je med Perzijo in Heleni po grških zmagah na Cipru prišlo do formalnega miru. Na splošno se zdi, da so Atenjani od Perzijcev zahtevali, naj odstopijo nadzor nad Egejskim morjem, pa tudi nad poloizi na zahodni obali in v Helespontu. V zameno bi liga opustila vse agresije na Perzijsko cesarstvo.

Po Eurymedonu in Salamisu na Cipru je bilo ligi skoraj nemogoče nadaljevati z donosno agresijo proti Perziji. Grki bi lahko z globljimi vdori v Malo Azijo malo pridobili, prav tako pa se jim je zdelo nemogoče zadržati Ciper glede na oddaljenost od Grčije in bližino feniške mornarice. Ne glede na to, ali je kdaj obstajala uradna mirovna pogodba ali ne, ciprska kampanja ostaja zadnja zabeležena helenska operacija proti Medijam. Nobena perzijska ladja ni plula zahodno od Pamfilije in nobena grška trirema ni plula proti vzhodu. Zasedanja sinode Delian League so se poleg tega začela iztekati, zaradi česar so bile Atene sprejete nekatere odločitve glede njene prihodnosti.

Prenehanje sovražnosti je odpravilo neposredni namen, za katerega je Liga načrtovala poklon. Čeprav so se Grki, zbrani v Bizancu, nameravali obstoj same lige trajno, je prvotno obstajal danak za vojno proti Medijam. Tribute Lists za 454/3 prikazuje 208 poleisov, ki skupaj plačajo 498 talentov. Do leta 450/449 je liga padla na 163 poleisov, ki so plačali 432 talentov, pravzaprav za 449/8 pr. Razlogi za prekinitev tributa ostajajo neznani.

KONGRES & PAPIRSKI ODLOGI

Nekje istega pomladi (449 pr. N. Št.), O natančnem datumu še vedno razpravljajo, so Atenjani na predlog Perikla, sina Ksantipa, poslali 20 glasnikov: pet v Jonijo in na Egejske otoke, pet v Trakijo in Helespont, pet v Beotijo ​​in na Peloponez ter pet v Eubejo in Tesalijo. Atenjani so vse Grke povabili na kongres v Atenah, "da bi sodelovali pri načrtih za mir in skupne interese Helenov" (Plut. Vit. Per. 17).

Perikle je želel spremeniti naravo in osredotočenost Delijske lige z vodenja vojne proti Perziji v spodbujanje panhelenskega zavezništva, ki bi zagotovilo trajen mir. Z drugimi besedami, vojna je združila ligo, naj jo ohranitev miru in varnosti odslej utrdi. Špartanci so zavrnili sodelovanje. Znanstveniki razpravljajo o zgodovini in namenu (ne glede na to, ali je pristen ali neresničen), da ta kongresna uredba ne kaže na obstoj zunaj Plutarha.

Kmalu zatem - čeprav se o natančnem datumu še vedno razpravlja - je Perikles tudi predlagal, da bi Atenjani na Akropoli zagotovili rezervo dajatev 5000 talentov in ustanovili komisijo za nadzor nad gradnjo Partenona. Atenjani bi si obenem zagotovili dodatnih 3.000 talentov v rezervi (v 200 prispevkih talentov), ​​hkrati pa ohranili floto - vendar bi zmanjšali nove letne provizije na deset novih ladij letno. Odlok je morda tudi vzpostavil 1.000 rezerv železa za nujne primere, ki jih Atenjani niso mogli uporabiti, razen če bi bil Peiraieus pod neposrednim napadom.

Znanstveniki to imenujejo dekret o papirusu, ker je pričevanje ohranjeno na pohabljenem papirusu iz komentarja Demostenovega govora. Odlok je določal, da se je gradnja templjev z dejanskimi sredstvi lige začela (po zagotovitvi presežka), vendar ne bo ovirala vzdrževanja flote Delian League. Poklon je postal nuja, ker je bila varnost Egejskega morja odvisna od mornarice, mornarice pa so bile za razliko od vojske izjemno drage. Poleg tega mornarice, za razliko od vojske, ni bilo mogoče hitro vzpostaviti, da bi se soočile z grožnjo. Edini način, kako bi Delian League lahko ohranil mir, je pomenil ohranitev vidno zadostne sile izključno za ohranitev miru. Atene so pravzaprav vsako leto pošiljale policijo trojčkov.

Do takrat so skoraj vsi helenski poleji potrebovali uvoz bistvenega materiala in izvoz za lastne presežke. Atene so na primer potrebovale les in pšenico, to pa je zahtevalo neovirano pošiljanje iz Evksinskega morja in Makedonije. Flota je služila tudi kot temelj moči lige. Zavedanje, da se lahko atenske trojke kadar koli pojavijo v pristanišču, je postalo prvo odvračilno sredstvo proti protiatenskim občutkom. Čeprav se je med temi poleisti začel širiti nekaj protestov, nekoliko oddaljenih od perzijske sfere, Atene niso ponujale kompromisov, ki jih Liga ne bi razpustila, letni pokloni pa so se nadaljevali leta 448/7 pr.

INTERLUD - ATENSKI GRADBENI PROGRAM

Od približno 450 pr. V mnogih pogledih so se ti podvigi pojavili zgolj kot nadaljevanje želje Aten, ki so obstajale vsaj od časa Peisistrata in njegovih sinov, da postanejo kulturno središče helenskega sveta. Viri Delian League so jim zdaj omogočili nadaljevanje tega prizadevanja.

Atenjani so želeli uporabiti jonsko kulturo kot obliko bogate propagande, ki je pozivala k širokemu helenskemu ponosu, da bi se zoperstavila nekaterim nezadovoljstvom, ki jih je Delian League naletela med različnimi zavezniki. Tempelj Atene Nike (450-445 pr. Pr. N. Št.), Sovpadel s širitvijo festivalov Panathenaia in Dionysia ter Elevzinskih skrivnosti. Ti festivali ne bi več služili zgolj kot panatenajske praznike, ampak bi postali panhelenska praznovanja. Zavezniki bi zdaj sodelovali v svetih procesijah in žrtvovanjih ter v dramskih in atletskih tekmovanjih.

Komisarji bi poročali o financah teh praznovanj vzporedno z oceno poklona Delian League. Atene so od zavezniških poleisov zahtevale, da pripeljejo telico in panoply v Panathenaia ter predstavijo vzorčni falus in njihov poklon v času Dionizije. Atenjani so si prizadevali prikazati tri največje in najlepše panhelenske verske praznike v grškem svetu in poslali vestnike, ki so razglasili, da bodo zavezniki neposredno in tesno vpleteni.

Skratka, Atenjani so se poskušali predstaviti kot veličastni μητρόπολις ali metropola (lit. mati-polis) za vse svoje zaveznike. Atene bi postale dom ali prestolnica velikega multiregionalnega polisa v nasprotju z vodenjem ločene zbirke številnih neodvisnih in avtonomnih ισόπολεις ali isopoleis (raven ali enak polis). Brez dvoma je visoka stopnja zaposlenosti, ki jo je ustvaril gradbeni program, skupaj s povečano trgovino prinesla znatno povečanje prebivalstva Atike. Ker so Atene nadzorovale morje, so "vse dobre stvari Sicilije, Italije, Egipta, Lidije, Peloponeza in povsod [vse] prinesle v Atene" ([Xen.] Ath Pol. 2.7 Athen. 1.27e-28a).

DRUGA SVETA VOJNA

Istega leta je bil sklenjen Calliasov mir, Sparta je začela drugo sveto vojno. Fokijci so prevzeli nadzor nad Delfi in izločili ἀμφικτυονία ali amfiktionijo (Liga sosedov, ki obkrožajo prebivalce naokoli) - ohlapno versko podružnico, ki je obkrožala Apolonov prerok (včasih imenovan tudi amfiktionska liga). Sparta je obnovila arhaično delfijsko oblast in se takoj umaknila. Atenjani so takoj obnovili Fočane.

Tako Chaeronea kot Orchomenus sta ta konflikt uporabila za upor iz Delijske lige, vendar so Atene, potem ko so zavrnile Periklove ugovore, poslale enoto 1.000 atenskih hoplitskih prostovoljcev in zavezniških kontingentov pod poveljstvom Tolmida. Uspešno je zavzel Chaeroneo, vendar je v bitki pri Coronei (447 pr. N. Št.) Doživel hud poraz zaradi združenih sil Beotijcev, Lokrijcev, Evbojevcev in drugih.

Boeotia poleis se je umaknil iz Delian League, ki ji je sledila Euboea in nato Megara. Atene so evakuirale Beotijo ​​in špartanska vojska je spet vstopila v Atiko. Peloponežani so napredovali vse do Elevzije. Ko je Perikles vodil dodatno hoplitsko silo v srečanje s Špartanci, so se namesto tega preprosto odločili, da se vrnejo na Peloponez. Razlogi za ta nenaden obrat so še vedno nejasni, čeprav poznejši viri trdijo, da je Perikel podkupil špartanskega Pleistonaksa. Perikle je s 50 triremi odplul proti Evboji in si po obleganju in uničenju Hestiaje (446 pr. N. Št.) Opomogel otok. Liga pa je trajno izgubila Megaro, ki se je razočarala v Atene in usmrtila atenski garnizon, ki se je naselil na njihovem ozemlju.

FINANČNI ODLOČBO O KLEINIJAH IN ODLOČBO O KONAŽI KLEARHUSA

Seznami tribute lige kažejo 171 članskih poleisov leta 447 pred našim štetjem, le 156 pa 446 pr. Več poleisov je v tem času tudi zamudilo ali razdelilo plačila, drugi pa še vedno dvojno. Atenjani so se morali spoprijeti z razdražljivim, a kljub temu razširjenim in naraščajočim nezadovoljstvom po vsem Egejskem morju, ki je bilo posledica konfliktov s Sparto, pa tudi nekaterih logističnih težav, ki jih je predstavljalo pobiranje tributa. Cleiniasov finančni odlok (447 pr. N. Št.) Je poskušal izboljšati disciplino zbiranja tributov.

Atenjani so poskušali nadalje uvesti skupno uporabo uteži, mer in kovancev po vsej ligi. Prepovedal je neodvisen srebrnik, vendar le srebrnik, ne pa srebrne palice. Zaprla je tudi lokalne kovnice. Prizadevanja so imela omejen uspeh, saj se je zdelo, da so večji poleji, kot so Samos, Chios, Lesbos in drugi o Trakiji, še naprej prosto kovali (ok. 449 - 446 pr. N. Št.). Ta Clearchusov odlok o kovancih se ne sklicuje na zavezništvo in nadalje predpostavlja obstoj atenskih sodnikov v večini zavezniških poleisov.

KLERUHIJE

Približno v tem času so Atene po uporu polisa (npr. Naxos, Andros in Lemnos) začele vzpostavljati κληρουχία ali cleruchy (lit. razdelitev tujih dežel). Atenski Perikle je na primer vodil odpravo v Hersones, da bi jo zaščitil pred trakijskimi napadalci, in jo poravnal z atenskimi državljani. Za razliko od neodvisne kolonije je bila skupina Atenjanov naseljena na zemljišču, odvzetem uporniškemu polisu, ki so ohranili svoj status atenskih državljanov. Kleruchies so tako zmanjšale rastoče brezdelje in vse revnejše prebivalstvo Aten. Ustanovili so tudi stalna lokalna naselja Atenjanov, da bi se zavarovali pred prihodnjimi upori lige.

Kleruhije pa so spremenile tudi naravo in obseg atenskega polisa. Atenjani niso bili več samo državljani, ki prebivajo v Atenah, ampak tudi tisti državljani, ki so prebivali v tujini. Ker so za njih veljali atenski zakoni, je njihova prisotnost razširila atensko jurisdikcijo. Z drugimi besedami, Atenjani so prišli posegati v notranje svoboščine drugih poleisov in po potrebi celo spodbujati ali podpirati demokracijo. Atene bi nadaljevale z ustanovitvijo zaupnikov v Imbrosu, Halkidi in Eretiji. Znanstveniki ocenjujejo, da so Atene med 450 in 440 pr. N. Št. Poslali najmanj 4000 državljanov. Do leta 430 pred našim štetjem, če vključimo kolonije, ustanovljene od leta 477 pred našim štetjem, se to število podvoji.

The triumphs of the Delian League demonstrated larger inherent conflicts: on the one hand, it still required reasonable tribute, attempting now to advance a Panhellenic cause, while still ensuring the independence of Hellenes from the Mede. On the other hand, it more openly repressed dissenting members, forcefully acquired additional tributaries, while also extending Athenian festivals and law, founding democratic colonies, and imposing cleruchies on or near allied territory.

The Delian League had come to engage in a harder form of imperialism, expanding its reach while exacting tribute, and now requiring religious deference while interfering with the internal mechanisms of member poleis. The only poleis which still possessed significant fleets and remained independent were Lesbos, Chios, and Samos. Most notably, the language of decrees and treaties altered from 'the alliance' to 'the poleis which the Athenians control.'


Our knowledge of the Peace of Callias comes from references by the 4th century BC orators Isocrates and Demosthenes as well as the historian Diodorus. [2] The ancient historian Theopompus deemed it a fabrication arguing that the inscription of the treaty was a fake – the lettering used hadn't come into practice until half a century after the treaty was purporting to have been agreed. It is possible that the treaty never officially existed, and if it was concluded, its importance is disputed. Thucydides did not mention it, but Herodotus [3] says something that may reasonably be construed as supporting its existence, as does Plutarch, who thought it had either been signed after the Battle of the Eurymedon in 466 BC, or that it had never been signed at all. In any case, there seems to have been some agreement reached ending hostilities with Persia after 450/449, which allowed Athens to deal with the new threats from the other Greek states such as Corinth and Thebes, as well as Euboea which rebelled from the Delian League shortly after this. These conflicts may have arisen when Athenian 'allies' felt there was no longer a justification for the Delian League (which had developed from the Spartan-led Hellenic League that defeated Xerxes' invasion), as Persia was apparently no longer a threat. As Athens demanded more and more tribute and exerted more political and economic control over its allies, the League became more of a true empire, and many of Athens' 'allies' began to rebel. Although Callias was also responsible for a peace (The Thirty Years' Peace) with Sparta in 446–445 BC, the growing Athenian threat would eventually lead to the Peloponnesian War.

Fighting between the Greeks and the Persians subsided after 450, but Persia continued to meddle in Greek affairs and was to become instrumental in securing a Spartan victory in the Peloponnesian War.

Nonetheless, it remains a controversial topic among historians and scholars today.


Peace of Callias, 448 BC - History

The Emergence of the Athenian Empire and the Peloponnesian War 431-404 BC

HEGEMONIC ALLIANCES TO RESIST PERSIAN INVASION LEAD TO THE ATHENIAN EMPIRE

PERSIAN INVASION 481 BC LEAD TO

HELLENIC LEAGUE WITH SPARTA AS HEGEMON

SPARTA AND ITS ALLIES AND ALL INTERESTED PARTIES FOUGHT TO DEFEND GREECE FROM PERSIA

ATHENS BUILT FLEET OF 200 TRIREMES UNDER THEMISTOCLES

Persian wars 499-478 BC

478 BC SPARTA NO LONGER WILLING TO LEAD THE CAMPAIGNS AGAINST PERSIA =>

Development of the Athenian Empire 478-446 BC

Delian League => Athenian Empire

Delian League founded 478 BC -- Aristides the Just and Cimon

hegemonic alliance, Athens was hegemon, voluntary, joint defensive alliance

DELIAN LEAGUE -- NAVAL ALLIANCE WITH ATHENS AS HEGEMON

A JOINT VOLUNTARY ALLIANCE FOUNDED BY ARISTIDES THE JUST, PHOROS-- MILITARY CONTRIBUTIONS

465 BC -- REVOLT OF THASOS

Revolt of Thasos, 465 BC, Cimon persuaded the allies to commute their contributions into cash payments

BY 454 ONLY 17 OUT OF C. 300 STATES WERE STILL MAKING MILITARY CONTRIBUTIONS

BY 431 BC ONLY 3 STATES (LESBOS, CHIOS, AND SAM0S) BESIDES ATHENS WERE MAKING MILITARY CONTRIBUTIONS

448/7 BC PERICLES' CONGRESS DECREE, ALLIANCE BECAME FORMALLY RECOGNIZED AS EMPIRE

phoros 450 talents (1 talent = 1 trireme) Athenian Tribute Lists

Peloponnesian Wars 431-404 BC

Thucydides, Pelop . War in 8 books down to 408 BC

R. Meiggs , The Athenian Empire L. Kallet -Marx, "the Finances of the Athenian Navy"

Egyptian Disaster 454 BC -- movement of DL treasury to Athens, Long Walls

Athenian Tribute Lists (Merritt and )

Pericles c. 460-429 BC 429 + 17 =446

Radical Democracy = Pay for Service

Peace of Callias 449 BC

Congress Decree 448/7 BC

( rebuild temple sanctuaries with 5000 talents stored treasury)

Weights and Standards Decree

episcopoi , cleruchies , governors (archons) and garrisons

Grain Trade, Sicily, Egypt, Black Sea

Peloponnesian War 431-404 BC

431-421 BC Archidamian War

Plague in Athens 419 BC (Pericles died)

Brasidas and Cleon

Peace of Nicias 421-416 BC

416-404 Decelean War

1 finances 5000 talents, kept 1000 T. emergency fund

2. large fleet, 300+ triremes

3. protected port and city, Long Walls

1. dependency on outside sources for tribute, grain, and naval supplies

2. fear of Spartan hoplite superiority

obrambni strategy - stay inside the Long Walls, move cattle to Euboea, risk no land battles

2. control the sea. keep tribute and supplies coming in, raid the Peloponnesus

3. make no attempts at expanding the empire until the emergency had passed

SPARTAN STRENGTHS AND WEAKNESSES:

1. superior fighting force with the Peloponnesian League army, c. 25-30000

2. moral support of most Greek states including Athenian allies who looked to rebel.

3. self sufficiency with respect to supplies.

1. no finances, so no means to wage permanent warfare

3. fear of helot revolts (Messenians)

Alcibiades ward of Pericles, Alcmeonid, mutilation of the herms Socrates


Callias

The Treaty is named after Callias who was an Athenian statesman belonging to one of the richest families in the city-state. He was known to have held the prestigious position of torchbearer (dadouchos) in the rites of the Eleusinian Mysteries cult. His wife was Elpinice, the sister of Cimon (c. 510 – 450 BCE), the Athenian statesman and successful military commander. Callias fought with distinction at the Battle of Marathon against a Persian army in 490 BCE. His reputation as a peacemaker was consolidated by his role as a negotiator in the Thirty Years Peace between Athens and Sparta in 446 BCE.


Peace of Callias, 448 BC - History

King of Persia (465-425) who sanctioned the practice of Judaism in Jerusalem.

Artaxerxes I to Darius III

The death of Xerxes was a major turning point in Achaemenid history. Occasional flashes of vigour and intelligence by some of Xerxes' successors were too infrequent to prevent eventual collapse but did allow the empire to die gradually. It is a tribute to Cyrus, Cambyses, and Darius that the empire they constructed was as resilient as it proved to be after Xerxes.

The three kings that followed Xerxes on the throne-- Artaxerxes I (465-425 BC), Xerxes II (425-424 BC), and Darius II Ochus (423-404 BC)--were all comparatively weak individuals and kings, and such successes as the empire enjoyed during their reigns were mainly the result of the efforts of subordinates or of the troubles faced by their adversaries. Artaxerxes I faced several rebellions, the most important of which was that of Egypt in 459 BC, not fully suppressed until 454 BC. An advantageous peace (the Peace of Callias) with Athens was signed in 448 BC, whereby the Iranian agreed to stay out of the Aegean and the Athenians agreed to leave Asia Minor to the Achaemenids. Athens broke the peace in 439 BC in an attack on Samos, and in its aftermath the Iranians made some military gains in the west. Xerxes II ruled only about 45 days and was killed in a drunken stupor by the son of one of his father's concubines. The assassin was himself killed by Darius II, who rose to the throne through palace intrigue. Several revolts marred his reign, including one in Media, which was rather close to home.

The major event of these three reigns was the Peloponnesian War between Sparta and Athens that lasted, with occasional pauses, from 460 to 404 BC. The situation was ripe for exploitation by the famous "Persian archers," the gold coins of the Achaemenids that depicted an archer on their obverse and that were used with considerable skill by the Iranian in bribing first one Greek state and then another. Initially, the Iranian encouraged Athens against Sparta and from this gained the treaty of Callias. Then, after the disastrous Athenian campaign against Sicily in 413 BC, the Iranian intervened on Sparta's side. By the treaty of Miletus in 412 BC, Iran recovered complete freedom in western Asia Minor in return for agreeing to pay for seamen to man the Peloponnesian fleet. Persian gold and Spartan soldiers brought about Athens' fall in 404 BC. Despite the fact that the Iranian played the two sides against each other to much advantage, they should have done better. One observes a certain lack of control from Susa by the king in these proceedings, and the two principal governors in Asia Minor who were involved, Tissaphernes of Sardis and Pharnabazus of Hellespontine Phrygia, seemed to have permitted a personal power rivalry to stand in the way of a really co-ordinated Iranian intervention in the Greek war.


Callias II

Callias (Greek: Καλλίας , romanizirano: Kallias) was an Ancient Greek statesman, soldier and diplomat, active in 5th century BC. He is commonly known as Callias II to distinguish him from his grandfather, Callias I, and from his grandson, Callias III, who apparently squandered the family's fortune. [1]

Born to the wealthy Athenian family which provided slaves to the state-owned silver mine of Laurion, he was one of the richest men in Athens. [2] Callias fought at the Battle of Marathon (490) in priestly attire. Plutarch relates that after the battle, an enemy soldier confused Callias for a king and showed him where a large quantity of gold had been hidden in a ditch. Callias is said to have killed the man and secretly taken the treasure, though afterward rumor spread of the incident and comic poets gave his family the name Laccopluti, or "enriched by the ditch." His son, Hipponicus, was a military commander.

Around the time of the death of Militades, Callias offered to pay the dept Cimon had inherited from his father in exchange for Cimon's sister Elpinice's hand in marriage and Cimon agreed.

A supporter of Pericles, who was the effective leader of Athens during this period, Callias took on the role of diplomat and ambassador for Athens and the Delian League. [2] In about 461 BC he made at least one journey as ambassador to the Persian king Artaxerxes I. [2]

Some time after the death of Cimon, probably about 449 BC [2] [3] he went to Susa to conclude with Artaxerxes I a treaty of peace which became known as the Peace of Callias. This treaty ended the Greco-Persian War and safeguarded the Greek city-states in Asia Minor from Persian attacks. [2] Callias may also been responsible for peace treaties with Rhegion and Leontinoi, as well as the later peace treaty with Sparta known as the Thirty Years' Peace. [4]

Callias' fate upon his return to Athens remains a mystery and information about his later years remain only fragmentary. Some sources [ potreben citat ] allege that his mission to Artaxerxes does not seem to have been successful and that he was indicted for high treason on his return to Athens and sentenced to a fine of fifty talents. Others claim, [3] that the Athenians dedicated an altar of peace and voted special honours to Callias.


BOOK III

NOTE: Where no city is named for a person, &ldquoof Athens&rdquo is understood.

Hieron I dictator at Syracuse

Pythagoras of Rhegium, sculptor

Delian Confederacy founded

Polygnotus, painter Aeschylus&rsquo Persae

Cimon defeats Persians at the Eurymedon first contest between Aeschylus and Sophocles

Bacchylides of Ceos, poet Aeschylus&rsquo Sedem proti Tebam

Helot revolt siege of Ithome

Public career of Pericles

Ephialtes limits the Areopagus pay for jurors Anaxagoras at Athens

Cimon ostracized Ephialtes killed

Empedocles of Acragas, philosopher Aeschylus&rsquo Promotheus Bound

Athenian expedition to Egypt fails

Aeschylus&rsquo Oresteia the Long Walls

Temple of Zeus at Olympia Paeonius of Mende, sculptor

Delian treasury removed to Athens

Zeno of Elea, philosopher Hippocrates of Chios, mathematician Callimachus develops the Corinthian order Philolaus of Thebes, astronomer

Peace of Callias with Persia

Leucippus of Abdera, philosopher

Herodotus of Halicarnassus, historian, joins colonists founding Thurii (Italy) Gorgias of Leontini, Sophist

Sophocles&rsquo Antigone Myron of Eleutherae, sculptor

Protagoras of Abdera, Sophist

Pheidias&rsquo Athene Parthenos Euripides&rsquo Alcestis

War between Corinth and Corcyra

Alliance of Athens and Corcyra

Revolt of Potidaea trials of Aspasia, Pheidias, and Anaxagoras

Euripides&rsquo Medea, Andromache, in Hecuba Sophocles&rsquo Electra

Plague at Athens trial of Pericles

Death of Pericles Cleon in power Sophocles&rsquo Oedipus the King

Revolt of Mytilene Euripides&rsquo Hipolit death of Anaxagoras

Embassy of Gorgias at Athens Prodicus and Hippias, Sophists

Siege of Sphacteria Aristophanes&rsquo Acharnians

Brasidas takes Amphipolis exile of Thucydides, historian Aristophanes&rsquo Vitezi

Aristophanes&rsquo Oblaki Zeuxis of Heraclea and Parrhasius of Ephesus, painters

Aristophanes&rsquo Wasps death of Cleon and Brasidas

Peace of Nicias Aristophanes&rsquo Peace

Hippocrates of Cos, physician Democritus of Abdera, philosopher Polycleitus of Sicyon, sculptor

Spartan victory at Mantinea Euripides&rsquo Ion

Massacre at Melos Euripides&rsquo Electra(?)

Athenian expedition to Syracuse

Mutilation of the Hermae disgrace of Alcibiades Euripides&rsquo Trojan Women

Siege of Syracuse Aristophanes&rsquo Ptice

Athenian defeat at Syracuse Euripides&rsquo Iphigenia in Tauris

Euripides&rsquo Helen in Andromeda

Revolt of the Four Hundred Aristophanes&rsquo Lysistrata in Thesmophoriazusae

Restoration of the democrary victory of Alcibiades at Cyzicus

Timotheus of Miletus, poet and musician Euripides&rsquo Orest

Athenian victory at Arginusae deaths of Euripides and Sophocles Euripides&rsquo Bacchae in Iphigenia in Aulis

Dionysius I dictator at Syracuse

Spartan victory at Aegospotami Aristophanes&rsquo Žabe

End of the Peloponnesian War rule of the Thirty at Athens

Restoration of the democracy

Defeat of Cyrus II at Cunaxa retreat of Xenophon&rsquos Ten Thousand Sophocles&rsquo Oedipus at Colonus


Email this article (Login required)

Notes on the Tradition of the Peace of Callias

Povzetek

An examination of Plut. Cim. 13, 4-5 and Harp. Α 261 Keaney s.v. Ἀττικοῖς γράμμασιν suggests that fourth-century historians Callisthenes (FGrHist 124 F 16) and Theopompus (FGrHist 115 F 154) challenged the view of contemporary Athenians – attested especially in rhetorical writings – that the Peace of Callias was concluded in the 460s BC in the aftermath of the battle at the river Eurymedon. Such a view described the peace as unilateral, i.e., not implying any obligation on the part of the Athenians. The fact that Callisthenes and Theopompus did not accept that tradition, doesn’t imply, per se, that they believed that no peace between Athens and Persia was ever concluded in the V century BC. On the contrary, the peace of 449 BC, as described by Diodorus in XII 4, 4-6 on the basis of fourth-century sources (Ephorus among them), was bilateral, i.e., it implied obligations on both sides (Athens and Persia) whether Callisthenes and Theopompus also disputed that peace was made in 449, is unclear. In addition, this paper explores the possibility of changing the unknown Νέσσου ποταμοῦ with Νείλου ποταμοῦ in the so called ‘Aristodemus’ (FGrHist 104 F 1, 13, 2).

Ključne besede

Celotno besedilo:

Reference

Badian 1987 E. Badian, The Peace of Callias, JHS 107 (1987), 1-39.

Badian 1993 E. Badian, From Plataea to Potidaea. Studies in the History and Historiography of the Pentecontaetia, Baltimore – London 1993.

Bengtson 1975 H. Bengtson (hg.), Die Staatsverträge des Altertums, II2, Die Verträge der griechisch-römischen Welt von 700 bis 338 v. Chr., München 1975.

Bosworth 1990 A.B. Bosworth, Plutarch, Callisthenes and the Peace of Callias, JHS 90 (1990), 1-13.

Carawan 2007 E. Carawan, s.v. Krateros the Macedon (342), in J. Worthington (ed.), Brill’s New Jacoby, 2007.

Casevitz 1972 M. Casevitz (éd.), Diodore de Sicile, Bibliothèque historique, Livre XII. Texte établi et traduit par M.C., Paris 1972.

Cawkwell 1997 G.L. Cawkwell, The Peace between Athens and Persia, Phoenix 51 (1997), 114-125.

Cawkwell 2005 G.L. Cawkwell, The Greek Wars: The Failure of Persia, Oxford 2005.

Cohen-Skalli 2012 A. Cohen-Skalli, Diodore de Sicile, Bibliothèque historique, Fragments, I, Livres VI-X, texte établi, traduit et commentè par A.C.-S., Paris 2012.

Connor 1968 W.R. Connor, Theopompus and Fifth-century Athens, Washington 1968.

Engels 1998 J. Engels, 1002 (= 107). Stesimbrotos of Thasos, in J. Bollansée – J. Engels – G. Schepens – E. Theys (eds.), Die Fragmente der griechischen Historiker Continued, IVA 1, 40-77.

Erdas 2002 D. Erdas (a c. di), Cratero il Macedone. Testimonianze e Frammenti, Tivoli 2002.

Fage 1978 J.D. Fage (ed.), The Cambridge History of Africa, II, Cambidge 1978.

Flower 1994 M.A. Flower, Theopompus of Chios. History and Rhetoric in the Fourth Century BC, Oxford 1994.

Fornara 1977 C.W. Fornara (ed.), Archaic Times to the End of the Peloponnesian War, Cambridge 1977.

Fornara – Samons 1991 C.W. Fornara – L.J. Samons II, Athens from Cleisthenes to Pericles, Berkeley – Los Angeles – Oxford 1991.

Green 2006 P. Green, Diodorus Siculus: Books 11-12.37.1: Greek History, 480-431 BC. The Alternative Version, Austin 2006.

Hartmann 2013 A. Hartmann, Cui vetustas fidem faciat: Inscriptions and other Material Relics of the Past in Graeco-Roman Antiquity, in P. Liddel – P. Low (eds.), Inscriptions and Their Uses in Greek and Latin Literature, Oxford 2013, 33-63.

Hornblower 2003 S. Hornblower, A Commentary on Thucydides. Volume I: Boks I-III, Oxford 2003.

Hornblower 2008 S. Hornblower, A Commentary on Thucydides. Volume III: Books 5.25-8.109, Oxford 2008.

Hyland 2018 J.O. Hyland, Persian Interventions: The Achaemenid Empire, Athens, and Sparta, 450-386 BCE, Baltimore 2018.

Jacoby 1919 F. Jacoby, s.v. Kallisthenes (2), RE X 2 (1919), 1674-1726.

Krentz 2009 P. Krentz, The Athenian Treaty in Theopompos F 153, Phoenix 63 (2009), 231-238.

Liuzzo 2015 P. Liuzzo, Aristodemo in Cod. Par. Suppl. Gr. 607, Erga-Logoi 3 (2015), 101-122.

Meiggs 1972 R. Meiggs, The Athenian Empire, Oxford 1972.

Meister 1982 K. Meister, Die Ungeschichtlichkeit des Kalliasfriedens und deren historische Folgen, Wiesbaden 1982.

Meyer 1899 E. Meyer, Forschungen zur alten Geschichte, II, Halle 1899.

Morison 2014 W.S. Morison, s.v. Theopompos of Chios (115), in J. Worthington (ed.), Brill’s New Jacoby, 2014.

Muccioli 2012 F. Muccioli, La storia attraverso gli esempi. Protagonisti e interpretazioni del mondo greco in Plutarco, Milano – Udine 2012.

Osborne – Rhodes 2017 R. Osborne – P.J. Rhodes (eds.), Greek Historical Inscriptions 478-404 BC, Oxford – New York 2017.

Parmeggiani 2011 G. Parmeggiani, Eforo di Cuma. Studi di storiografia greca, Bologna 2011.

Pownall 2008 F. Pownall, Theopompos and the Public Documentation of Fifth-century Athens, in C.R. Cooper (ed.), Epigraphy and the Greek Historian, Toronto 2008, 119-128.

Pownall 2020 F. Pownall, Politics ad the Pamphlet of Stesimbrotus of Thasos, Mouseion 17 (2020), 125-149.

Prandi 1985 L. Prandi, Callistene. Uno storico tra Aristotele e i re macedoni, Milano 1985.

Radicke 1995 J. Radicke, Die Rede des Demosthenes für die Freiheit der Rhodier (or. 15), Stuttgart-Leipzig 1995.

Rhodes – Osborne 2003 P.J. Rhodes – R. Osborne (eds.), Greek Historical Inscriptions 404-323 BC, Oxford – New York 2003.

Rzepka 2016 J. Rzepka, Kallisthenes (124), in J. Worthington (ed.), Brill’s New Jacoby, 2016.

Samons 1998 L.J. Samons II, Kimon, Kallias and the Peace with Persia, Historia 47 (1998), 129-140.

Schwartz 1900 E. Schwartz, Kallisthenes Hellenika, Hermes 35 (1900), 106-130.

Shrimpton 1991 G.S. Shrimpton, Theopompus the Historian, Montreal & Kingston – London – Buffalo 1991.

Sordi 2002 (1971) M. Sordi, La vittoria dell’Eurymedonte e le due spedizioni di Cimone a Cipro, in Scritti di storia greca, Milano 2002, 323-339 (= RSA 1 (1971), 33-48).

Stadter 1989 P.A. Stadter, A Commentary on Plutarch’s Pericles, Chapel Hill – London 1989.

Stylianou 1992 P.J. Stylianou, The Untenability of Peace with Persia in the 460s B.C., in Melštai kaˆ `Upomn»mata, II, Leucosia 1992, 339-371.

Vannicelli 2014 P. Vannicelli, Il giuramento di Platea: aspetti storici e storiografici, in L.M. Caliò – E. Lippolis – V. Parisi (a c. di), Gli Ateniesi e il loro modello di città. Seminari di storia e archeologia greca I (Roma, 25-26 giugno 2012), Roma 2014, 77-88.

Vattuone 2017 R. Vattuone, Pericle. Storia, tradizione, mito, Bologna 2017.

Vogel 1890 F. Vogel (ed.), Diodorus, Bibliotheca historica, II, Lipsiae 1890.

Wade-Gery 1940 H.T. Wade-Gery, The Peace of Kallias, in Athenian Studies Presented to W.S. Ferguson, Cambridge Ma. 1940, 121-156.

Copyright (c) 2020 Giovanni Parmeggiani


This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-NoDerivatives 4.0 International License.

Erga-Logoi. Rivista di storia, letteratura, diritto e culture dell'antichità
Registered by Tribunale di Milano (20/09/2012 n. 353)
Online ISSN 2282-3212 - Print ISSN 2280-9678

Executive Editor:Cinzia Bearzot
Editorial Staff:Paolo A. Tuci (Coordinator) - Marcello Bertoli - Livia De Martinis - Annabella Oranges - Giovanni Parmeggiani - Alessandra Valentini
Editorial Board: Gaetano Arena - Ralf Behrwald - Paolo Cesaretti - Giovannella Cresci - Bernard Eck - Michele Faraguna - Massimo Gioseffi - Franca Landucci - Dominique Lenfant - Lauretta Maganzani - Roberto Nicolai - M arina Polito - Umberto Roberto - Francesca Rohr - Marco Sannazaro - Stefan Schorn - José Vela Tejada - Robert Wallace
Emeritus Editorial Board: Serena Bianchetti - Lia Raffaella Cresci - Ugo Fantasia - Rosalia Marino - Riccardo Vattuone


Poglej si posnetek: Mir-8mir-141mir-200 microRNA precursor family Top # 7 Facts (Maj 2022).